Ko že misliš, da me poznaš - globoko vdihni in se skuliraj. Nisem tip človeka, ki bi imel tendenco vsakomur razlagati, kako preživljam vse sekunde, minute, ure življenja. Drznem si trditi, da me ne pozna nihče. Pa ne mislim s tem, da me nikoli nihče ni.. Bile sta dve osebi, ki na žalost nista več del mojega življenja. Skupaj z njima je odšlo tudi vse tisto, kar je bilo. Danes je danes, ni včeraj in ne jutri. Danes in jutri ne bo več oseb v mojem življenju, ki bi vedele "vse".
Zakaj tako? Ker nikogar resnično ne zanima. (No, dobro, pa tudi zaradi čiste obrambe - obrambe pred prizadetostjo, prevelikim občutkom izgube in smisla, pred grozno osamljenostjo.)
Če najprej pol ure, ali celo debelo uro, razlagaš, kaj vse si sam počel, kaj nisi, kje vse si bil, kje nisi bil, s kom si govoril in s kom ne.. potem pa vprašaš "Kaj pa ti?" - to ne sprašuješ, ker te resnično zanima, ampak ker potrebuješ potrditev sebe in svoje aktivnosti na račun zanikanja drugega in njegove aktivnosti.
In kolikor je tega na eni strani ogromno, je na drugi strani tudi veliko primanjkljaja, tišine. Ste že kdaj doživeli okolje, kjer se je vsem zdelo in so tudi izkoristili vsak primeren trenutek, da te "razsvetlijo", da kar počneš in delaš - da je vse neumno? No, na svojo veliko žalost sem to doživela in ugotovila, da se je bolje zaviti v molk. Če pa že, pa vreči koščico za glodat, dimno bombico za spuščanje megle in pametno biti tiho ter poslušati, kako bi moral to pa to, ne smel tega pa tega, in kimati "ja, ja, seveda, absolutno". Se navidezno ponižati in posipati s pepelom, ker si tako zelo nezanimiv.
Baje..
Tistega, ki ga iskreno zanima, pa takšnih vprašanj ne postavlja. Bere med vrsticami, sliši tisto, kar sploh ni bilo izrečeno, enostavno zato, ker človeka čuti. Da, lahko tudi postavi vprašanje, ampak samo in le, ker ga iskreno zanima.
In sem ravno včeraj zopet imela priložnost slišati, kakšni smo mladi dandanes in kako je bilo nekoč. (Pa če bi želela celoten kontekst razložiti, mi tako verjetno nihče verjel ne bi. Da ljudem primanjkuje lastne samorefleksije, objektivnosti in kritičnosti, pa je verjetno nekaj, kar bo potrebno sprejeti za lažje goltanje nesmislov.)
Včasih so ženske vse same naredile, delale, gospodinjile, šle tja, naredile tisto, skuhale vse obroke itd. itd., v nasprotju z današnjo mladino, ki ni sposobna ničesar več.
Samo za glavobol dobro. Ali preveliko posploševanje na celotno generacijo na izkušnji svojih lastnih otrok. Vendar, da so takšni, kdo je kriv? Zrcalce, zrcalce na steni povej.. ;)
Sicer aktivna v smeri medgeneracijskega sodelovanja imam sporočilo: ni problem v odnosu mladih do starejših, temveč starejših do mladih. Ker manjka empatije in razumevanje časov, v katerih smo, ker smo mladi za vas potrošni material. (Logika, če sem lahko jaz, boš tudi ti, pa ni nekaj, kar bi vodilo v napredek, ampak vodi v nazadovanje.)
Ker ti starejši so v te čase zakorakali s temelji, osnovanimi in pridobljenimi v socializmu, danes ljubčki dragi pa je čisto drugače. In verjetno je veliko mladih pripravljenih z vami menjati položaje takoj! Pa se "tresite" v najemu, v nenehnem iskanju dela, poslušajte pametovanje starejših o nesposobnosti, ki nas preveva in tako dalje.
Veni, vidi, vici! 
Ni komentarjev:
Objavite komentar