ponedeljek, 1. december 2014

Biti ženska

"Ne zaupate?"
"Hmm.. niti ne. Nimam razloga."
"Kaj pa mož?"
"Nimam."
"Partner?"
"Tudi ne."
"Kaj pa oče?"
"Oče? Nimam. Obstaja samo tisti, ki me je naredil."
"Aha.. Kako vam pa potem uspe? Je ja težko."
"Vem, ampak nekako že gre."
"Lahko vam pomagam.." Roko stegne proti nogi, jo položi nanjo, naenkrat že objema in vleče proti sebi. Iztrga se mu iz rok in reče: "Vidite, zakaj ne zaupam?"
"Pa bi lahko šla k tebi na kavo. Lahko ti pomagam."

Zmanjkuje mi prstov na roki, če grem preverjati takšne in podobne scene v preteklem letu. Zna biti hudo, ko se znajdeš sam, finančno v slabem stanju in z malo razumevanja. 

Že glede razumevanja je tako, da res razumemo samo tisto, kar smo sami doživeli. In ko se znajdeta na kupu "nekdo, ki nima" in "nekdo, ki ima polno rit", je dejstvo, da tisti s polno ritjo lažje kaka. Ali, povedano preprosteje, sit lačnega ne razume.

Ugotavljam, da je v moji generaciji oziroma s tistimi, s katerimi imam dokaj pogost kontakt, nekako tako, kot je zgoraj zapisano. Pač nimam ravno te sreče, da bi lahko živela na "veliki nogi". Dejansko je vsak mesec borba za boj in obstanek, za cente in evre. Pa mi niti ni tako hudo, vendar opažam, da me odnos nekaterih do tega, kar imajo in kar jih obdaja, vedno bolj bega. Kot da vse skupaj raste na drevesu - prideš in odtrgaš. 

Le kje je to drevo, se sprašujem.. :)

V bistvu mi ne manjka - nič. Le lažje bi rada zadihala, se izognila stresu, ki me gloda nekje v ozadju, vprašanjem, ali bo šlo čez... Ker ni ravno enostavno sam zase skrbeti, še posebno, če niso izpolnjeni temeljni pogoji za ta podvig. 

Izkoriščanje situacije pa je nerazumljivo. Seveda, imam svoje potrebe, vendar je vprašanje, če jih želim izpolniti s tabo - še posebno, če si starostno na ravni "tistega, ki me je naredil", plus kakšnih par let zraven, na pogled takšen, kot si, in če govoriš bedarije, ko se dela kupčija.

Ali pa ženski, ki je sama zase, res ne preostane drugega, da proda tisto, kar ima, zato da bo lahko tekmovala v svetu, ki ji ni pisan na kožo? 

Oh, kapitalizem, ti nevšečnost moja.


Ni komentarjev:

Objavite komentar