Naslov so besede Anite Ogulin, sekretarke Zveze prijateljev in mladine Ljubljana Moste - Polje, ki v današnjem Nedelu razkriva bedo slovenske družbe, ki se je večina ne zaveda, ali bolje rečeno, ne želi zavedati, še posebno in najmanj pa v tem prazničnem decembru, ko se hiti po nakupih - hrane, daril, oblačil, drobnarij, povedano na kratko - nepotrebnih zadev, ki so samo napihovanje in tolažba lastnega ega, zadovoljitev ne potreb (!), tudi ne umetnih potreb (!), ampak umetno ustvarjenih želja. Ker, če stopimo na raven čisto psihološko-sociološke podmene, za preživetje nujno potrebujemo vodo, zrak, toploto oziroma zaščito pred mrazom ter hrano. Pa se zavedamo, da nekateri še tega - razen vode in zraka - nimajo!?
Človek ostane presunjen nad zgodbami, ki jih bere, ki jih sam pozna, ki jih sam mogoče tudi doživlja. Pa sit lačnega nikoli ni razumel in ga ne bo, popolnoma odvratno pa je se obešati na stisko ljudi in spuščati meglo z besedami, da "tako hudo pa sigurno ni", "pretiravajo". Ali se celo vpikniti v plašč, ki ga ima na sebi (in pri tem pozabiti, da je le ta mogoče star že kakšno desetletje), ker če si reven, potem ti pritičejo samo razcapane cunje in opanke ter pomodrele ustnice od premraženosti. (!?)
Sistemsko gledano je v tej državi tako vse na podnu - in če obstaja še kaj nižje od njega, smo sigurno tam - zato je najmanj, kar potrebujemo, izguba empatije in poneumljanje z nepremišljenimi, vase zaverovanimi izjavami, ki samo uspešno poudarjajo rek, da je človek človeku volk.
Neenakost - ne glede, na katerem področju, naj si bo rasnem, spolnem, ali kot v tem primeru, ekonomskem - je zlo in vodi le v eno smer - še večje zlo. Brezbrižnost je ubijalka človeškosti in vodi le v eno smer - v moralno-duhovni razkroj družbe.
Lahko bi kdo rekel, da pretiravam, pa menim, da niti najmanj. Samo objektiven pogled vase je potreben - od vseh tistih prenapolnjenih vozičkov s hrano - koliko jo boste vrgli v smeti? - od vseh prenapolnjenih nakupovalnih vrečk z darili - koliko od tega je res potrebno?
Najbolj noro pa je, da se človek počuti rahlo pomirjenega, ko prebere, da se kdo spomni tudi na otroke iz rejniških in socialno ogroženih družin ter se potrudi pričarati jim vsaj malo prazničnega vzdušja in privabiti nasmeh na obraz.
Kot družba smo propadli oziroma drvimo v popoln dekadenten razkroj. Ti otroci bodo enkrat odrasli - kaj natančno pričakujemo od njih, če jih pa danes "tepemo" s svojim ravnanjem? Na mladih svet stoji? A to je govora o njih, ki so danes, brez svoje lastne krivde, v primežu revščine, ali o tistih mladih, ki namesto, da bi dobili delo, prosijo za humanitarno pomoč?
Slovenija, stop! Zamenjaj smer!
Ni komentarjev:
Objavite komentar