Nekako tako bi se dalo opisati zadnje dni. Gledano vremensko smo odeti v sivino, ki kljub vsem uporom začne vplivati na dušno stanje ljudi in jih ovije v sivino, v sivi blues. Prihod Miklavža sicer lahko zamegli naše dejansko psihofizično stanje, vendar je neizpodbitna resnica, da je sonce tisto, ki daje prepotrebno vitalno energijo. Le kje si!?
Kot bi odgovoril razumen mož - nad oblaki. Torej sem, vendar vam neviden.
Razloge za napetost v razpoloženju bi se lahko dalo poiskati v približevanju polne lune - ščipa. Že tradicionalno namreč velja, da smo ljudje v tem obdobju občutljivi, dojemljivi in čuječi, in stvarem želimo priti do dna. Zato je možno, da še danes kdo v neizmerni želji po dokončni položitvi računov oziroma razčiščenju zadev vihravo premetava papirje, piše, izpolnjuje, si razbija z glavo z iskanjem rešitve za nastali položaj.
Če še ostanemo v vesolju, se lahko vsaj malo nasmehnemo, saj je lahko vzrok ujetosti v lastno meglo, stanju brez prave moči in pa življenju v lastnih iluzijah kriv sam Neptun, ki pa na srečo v teh dneh zapušča ta nehvaležen položaj, menda v upanju, da smo lahko videli bridkost, ki jo nosi nerealistični in čistunski pogled na stvari.
Da, lahko da so odgovori v zgornjem zapisu še kako resnični in z dejanskim vplivom na ljudi, vendar določena dejstva ostajajo neizpodbitna, in sicer, da bo za marsikoga "sivi blues" trajal celotni december - za tiste, ki radi razvijejo praznično depresijo, za tiste, ki so sami, za tiste, ki jih je veliko, vendar finančno ne zmorejo dohajati zahtev kapitalističnega sveta po povečanem trošenju za praznike, po obloženih mizah, po izdatnem obdarovanju. Že odrasel človek kljub vsem svojim naporom lahko klone pod temi pritiski in začuti žalost, ki ga obdaja - kako je šele otrokom, ki s svojim čistim, brezmadežnim srcem doživljajo krutost neenakosti in neenakomernosti porazdeljenosti bogastva.
Sivi blues..
Ni komentarjev:
Objavite komentar