"Moja meditacija ni mirovanje. Moja meditacija je gibanje. Moja meditacija je tek. Moja psihoterapija je – tek. Moj intelektualni spodbujevalnik in osebnostna ter seveda tudi fizična kanalizacija je – tek." (Boštjan Videmšek v Hvalnica teku)
Mišice v nogah utripajo.. Vzpon je za izkušene tekače mala malica, za povprečnega, kot sem jaz, pa zna na trenutke spominjati kot pot čez psiho-fizično kalvarijo. Vrh.. Pljuča so na srečo (ali pa na žalost, tukaj vedno obstaja utemeljen dvom)še vedno z mano. Tla postanejo bolj položna, sledi spust in sprostitev v nogah. Cilj kljub temu še ni dosežen. Kot pravijo izkušeni planinci, je "cilj priti nazaj v dolino in ne samo v osvojitvi vrha" - tako je tudi tukaj.
Marsikdo bi vprašal, pa zakaj se mučiš, pa je odgovor preprost: nihče se ne muči. To je veselje, je radost zrasla iz lastnega premaganega napora, zato je sprostitev in krepitev obenem.
Obsedenost, ki se rada rodi, je nepremagljiva. Je krik po adrenalinu, po zmagi, še najbolj pa po svobodi.
Ne tečem zaradi rezultatov; tečem zase. Čez hribe in doline. Ne, nimam najbolj "in" tekaške opreme, v bistvu razen copatov nič drugega ni "prav tekaškega". Pretečem zato kaj manj? Mislim, da ne.
Ker tek mora ostati to, kar v svojem bistvu je - tek. In bodimo hvaležni, da lahko tečemo.
"Tek je moja gonilna sila. Tek je način moje komunikacije.
Tek je hkrati ritual in obsesivno-kompulzivna motnja. Hkrati pa je tek
absoluten privilegij in v resnici tečem le zato, ker lahko."
(Boštjan Videmšek v Hvalnica teku)
(Boštjan Videmšek v Hvalnica teku)
Ni komentarjev:
Objavite komentar